Oprema


Vibrio fischeri so morske gram negativne paličaste bakterije. Bakterije te vrste so navadno prisotne na morskih organizmih (npr. simbioza bakterij s sipo) ali pa prosto živijo kot bakterijski plankton, lahko pa živijo tudi kot parazit (zajedavec). Imajo sposobnost bioluminiscence.

Izpostavljenost strupenim snovem v vodah povzroči zaviranje bioluminiscence bakterij Vibrio fischeri, ki jo merimo na luminometru pred izpostavitvijo preiskovani snovi in po določenem inkubacijskem času. Zmanjšanje intenzitete svetlobe je obratno sorazmerno strupenosti testirane snovi. Bolj ko je vzorec strupen, nižja je intenziteta emitirane snovi.

Namen testa je določanje koncentracije preiskovane snovi, ki povzroči 50 % zaviranje luminiscence v določenem inkubacijskem času (npr. 30 min) glede na kontrolo (30 min IC50). Testni organizem in oprema so komercialno dostopni. Test je hiter, ponovljiv, primerljiv in relativno enostaven in ga zato pogosto uporabljamo kot »presejalni« test za hitro oceno strupenosti kemikalij in odpadnih vod.


 

 


H2O2/UV postopek:

  • je postopek, ki se uporablja za razbarvanje odpadnih vod  
  • kombinacija UV žarkov in vodikovega peroksida (UV/H2O2) strupene substance razgradi oksidativno. To pomeni, da se barvilo, ki ga odstranimo iz odpadne vode, ne prerazporedi v filtracijski ostanek kot je to primer pri ostalih postopkih. Pri obdelovanju odpadnih voda z UV/H2O2 imajo UV žarki v reakciji ključno vlogo, saj katalizirajo kemijsko oksidacijo organskih spojin na dva različna načina:

                  1.   strupene substance absorbirajo energijo UV žarkov, kar povzroči v njihovih kemijskih strukturah spremembe, zaradi katerih so z oksidanti bolj reaktivne;

                  2.   mnogo bolj pomembna pa je tvorba hidroksilnih radikalov iz vodikovega peroksida, ki imajo visok oksidacijski potencial.

Uporaba

Za razbarvanje:

  • kislih barvil,
  • bazičnih barvil,
  • kovinsko kompleksnih barvil,
  • reaktivnih barvil.

Splošni podatki naprave:

  • volumen: 6 L
  • pretok: 180 L/h
  • moč visokotemperaturnega: od 400 do 2000 W
  • UV žarnica: živosrebrna z maksimalnim sevanjem pri 254 nm
  • doziranje vodikovega peroksida: nastavljivo in kontinuirno
  • kontinuiren nadzor: absorbanca, prevodnost, elektrodni potencial, temperature, pH

 


Za  napredne oksidacijske postopke je značilno, da hidroksilni radikali, ki nastajajo iz vodikovega peroksida s pomočjo aktivatorjev (UV, toplota in tudi drugih aktivatorjev), skoraj neselektivno oksidirajo vsa v odpadni vodi prisotna organska onesnaževala.

Aktivacija razpada H2O2: iradiacija z UV svetlobo z valovno dolžino pod 400 nm je eden od načinov za aktivacijo vodikovega peroksida. Prednost te metode je v tem, da poleg vodikovega peroksida, ne zahteva dodatka nikakršne druge kemikalije. H2O2absorbira UV žarke in razpade na hidroksilne radikale:

H2O2    →   2 OH˙

Hidroksilni radikali oksidirajo barvila: 

OH˙  +  barvilo   →   vmesni produkti

2 OH˙  +  vmesni produkti   →   CO2 + H2O + mineralizirani produkti

Omejitve so povezane s fotonsko učinkovitostjo sistema, saj večina organskih in nekatere anorganske spojine adsorbirajo namreč UV svetlobo precej bolje kot sam vodikov peroksid. Oksidacija na osnovi H2O2/UV je primerna predvsem kot predpriprava odpadne vode za biološko čiščenje. Uporablja se predvsem za parcialno oksidacijo aromatskih spojin in razbarvanje odpadnih vod. Kot stranski produkt oksidacije se tvorijo predvsem nekatere organske kisline (ocetna,..) ter aceton. Uspešnost razbarvanja s H2O2/UV postopkom je odvisna od različnih faktorjev: kemijske strukture barvila, pH odpadne kopeli, koncentracije vodikovega peroksida, moči UV sevanja in kontaktnega časa. 


Volumen: 1,8 L

Moč UV žarnice: 500/1000 W


Vodikov peroksid absorbira UV žarke in razpade na hidroksilne radikale, ki oksidirajo barvila  in druge organske snovi v odpadnih vodah.
Ker je postopek oksidativen, barvilo, ki ga odstranimo iz odpadne vode, ne tvori filtracijskega ostanka, temveč se razgradi v manjše produkte, ki niso več obarvani.
Teoretični končni produkti razbarvanja oziroma mineralizacije so: ogljikov dioksid, voda, anorganske soli in kisline.
Na razbarvanje s postopkom UV/H2O2 vplivajo koncentracija vodikovega peroksida, moč UV sevanja, pH vrednost medija, kemijska struktura barvila in tudi prisotnost tekstilnih pomožnih sredstev.

HO••OH + hν  →  2 OH˙  (λ ≈ 200 – 280 nm)

Potencialna področja uporabe AOP: recikliranje vode, industrijske odpadne vode, komunalna odpadna voda, dezinfekcija, izcedne vode, podtalnica, površinske vode,

Primeri nekaterih onesnaževal, ki jih lahko odstranjujemo z AOP:
- antibiotiki
- arzen
- koliformne bakterije
- insekticidi
- odpadna voda iz proizvodnje olivnega olja
- paraziti
- motilci endokrinih žlez
- E. Coli


Volumen: 50 L/h

UV žarnica: 1,6 kW; LP Amalgam

Mešalni, pH in redoks sistem

Šaržno ali kontinuirno delovanje

1000 L rezervoar


 


Membranski bioreaktor spada med biološko - fizikalne metode čiščenja odpadnih voda. Sestavljen je iz biološke enote (bioenote), kjer poteka biološka razgradnja organskih onesnaževal z aktivnim blatom in filtrske enote, kjer poteka membranska filtracija.

Biološki načini čiščenja so danes najpogostejši in najbolj razširjeni načini čiščenja industrijskih odpadnih voda. Temeljijo na dejavnosti mikroorganizmov, katerim razgradljive organske snovi, prisotne v odpadni vodi, služijo kot vir hrane (biorazgradnja). Ločimo dva tipa biološke razgradnje. Pri aerobni obdelavi različni mikroorganizmi za svoje delovanje potrebujejo kisik, anaerobna obdelava pa poteka praktično brez kisika. Mikroorganizmi lahko v vodi prosto lebdijo - sistem z aktivnim blatom ali pa se naselijo na razpoložljivo površino raznih nosilcev, ki so s tem namenom vgrajeni v čistilne naprave - sistem s pritrjeno maso.

Membranske filtracije delimo, glede velikosti por na: mikrofiltracijo, ultrafiltracijo, nanofiltracijo in reverzno osmozo.

Velikost por je pri mikrofiltraciji 100 - 10000 nm, pri ultrafiltraciji 2-100 nm, pri nanofiltraciji 0,5 - 2 nm in pri reverzni osmozi < 0,5 nm.

Na področju biološke razgradnje in membranskih filtracij tekstilne odpadne vode je bilo narejenih mnogo raziskav.


Pretoknazivni:  10 L/h

Kapaciteta: 200 L/dan

Krmiljenje: avtomatsko/diskontinuirano/saržno

Oprema: biološki reaktor, sistem za aeracijo, sistem za ultrafiltracijo


 


IR spektroskopija je spektroskopska metoda, pri kateri vzorec obsevamo z infrardečo svetlobo; absorpcijo valovanja opišemo z valovnim številom v/cm-1
prehod infrardeče svetlobe skozi vzorec povzroči nihanja vezi, ki jih delimo na valenčna in deformacijska nihanja.
Infrardečo spektroskopijo uporabljamo predvsem za preučevanje rotacijskih in vibracijskih sprememb molekul ter za določanje prisotnosti funkcionalnih skupin v molekuli.
ATR IR spektroskopijo uporabljamo za vzorce, ki jih težko analiziramo s transmisijsko spektroskopijo, predvsem za polimerne folije in tekstilne materiale.


Uporaba:
- za identifikacijo organskih spojin, namenjena pa je tako za kvalitativno kot tudi za semikvantitativno analizo kemijskih spojin.
- za določanje prisotnost značilnih funkcionalnih skupin v vzorcu
- za ugotavljanje identičnosti vzorca s spojino z znano sestavo in strukturo
- za preliminarno potrditev, saj je izvedba hitra in enostavna

 

Način uporabe:
- za trdne spojine: stisnemo tableto iz dobro zmlete homogene zmesi spojine in KBr; pri ATR FTIR spektroskopiji nanesemo trden vzorec na ploščo
- za tekočine: nanesemo par kapljic spojine v obliki filma med dve ploščici iz NaCl; pri ATR FTIR (Attenuated Total Reflectance FT-IR Spectroskopy) spektroskopiji nanesemo tekoč vzorec na ploščo
- za raztopine: posnamemo spekter v NaCl kiveti; pri ATR FTIR spektroskopiji nanesemo raztopino na ploščo
- z ATR FTIR spektroskopijo se lahko določijo funkcionalne skupine vezane na površini trdnega nosilca


Mid - IR Single Source

Beamsplitters: KBr and Mylar

Detectors:  DTGS (Mid-IR and FIR, ATR)

Range:  7000 - 50 cm-1


 


Obarvanost odpadnih vod je parameter, ki ga je mogoče obravnavati na dva načina. Odpadne vode so lahko že zaradi nizkih vsebnosti koncentracij barvil, prisotnih v vodi, zelo intenzivno obarvane in so z estetskega in psihološkega vidika nesprejemljive.

Obarvanost določimo fotometrično pri treh valovnih dolžinah, in sicer v rumenem področju pri λ(1) = 436 nm, v modrem področju pri λ(2) = 525 nm in v rdečem področju pri λ(3) = 620 nm

Rezultate fotometričnega določanja obarvanosti podajamo kot vrednost spektralnega absorpcijskega koeficienta α(λ) oz. SAK v m-1


Izvor svetlobe: W žarnica za Vis področje, D2 žarnica za UV področje

Merilno območje: 190 - 1100 nm

Polikromator: optično sito

Detektor: fotodiodni niz (diode array - DAD) 1024 elementov

Spektralna točnost: ± 0,5 nm

Fotometrična točnost: ± 0,005

Merilni prostor: odprt, imun na okoljno svetlobo

Hitrost snemanja spektrov: 36 000 nm/min, čas snemanja < 1,0 s


 


Organske nečistoče določamo tako, da jih pri določenih pogojih oksidiramo in iz porabe oksidanta sklepamo na količino organskih snovi. S kemijsko potrebo po kisiku določimo vse organske snovi, ne moremo pa ločiti med biološko razgradljivimi in biološko nerazgradljivimi organskimi snovmi.

Kemijska potreba po kisiku je množina kisika, ekvivalentna množini kalijevega dikromata, ki je potrebna za kemijsko oksidacijo organskih snovi prisotnih v odpadni vodi. Je torej parameter s pomočjo katerega posredno sklepamo o onesnaženju odpadnih vod z organskimi snovmi.

Kot rezultat podamo povprečno vrednost najmanj treh paralelk v mg O2/L. 


 


Osnova postopka merjenja organsko vezanega ogljika v vodah je oksidacija ogljika, prisotnega v organskih spojinah, v ogljikov dioksid. Ta oksidacija je lahko termična, kemična s pomočjo primernega oksidacijskega sredstva in/ali UV (samo za vzorce, ki ne vsebujejo trdnih delcev). Koncentracije TOC določamo s pomočjo TOC analizatorja kot razliko med vsebnostjo celotne količine (anorganskega in organskega) ogljika – TC (ang. Total carbon) in anorganskim ogljikom – IC (ang. Inorganic carbon).

Rezultat podamo v mg C/L.


 


Biokemijska potreba po kisiku je množina kisika, ki je potrebna za aerobno mikrobiološko presnovo organskih in/ali anorganskih snovi prisotnih v odpadni vodi. Je torej parameter s pomočjo katerega posredno sklepamo o onesnaženju voda z biološko razgradljivimi organskimi in/ali anorganskimi snovmi.

Princip določitve BPK temelji na določanju koncentracije raztopljenega kisika v vodi pred in po inkubaciji. V ta namen uporabljamo nestandardizirano manometrično metodo.

Standardni čas inkubacije je pet dni (BPK5).

Rezultat za posamezen analiziran vzorec podamo v mg O2/L.


 


Ultrazvok je mehansko valovanje s frekvencami nad 20 kHz, to je nad slišnim območjem zvoka.

Mehanske učinke ultrazvoka s pridom izkoriščajo že vrsto let v različnih industrijskih panogah (npr. za čiščenje) kot tudi v medicini (ultrazvočna diagnostika).

Ultrazvok pa je zanimiv tudi, ker:

  • pospešuje masni prenos
  • poveča efektivnost katalizatorjev
  • pospešuje kemijske reakcije pri milejših reakcijskih pogojih in zmanjša število reakcijskih stopenj.

Frekvenca: 20 kHz

V = 250 mL


 

 


Kemijski učinki ultrazvoka so posledica nastanka majhnih mikromehurčkov v tekočini, skozi katero potuje ultrazvok.

Ti mehurčki čez čas implodirajo in sprostijo ekstremne temperature (nekaj tisoč kelvinov) in tlak (nekaj sto barov) na lokalnem nivoju.

Nastajajo radikali.

Mehanski učinki zajemajo mikrocurke in strižne sile.


Uporaba

  • razplinjevanje tekočin
  • sinteza organokovinskih spojin
  • sono-elektrokemija
  • razbitje celic, bakterij, virusov, spor, gliv
  • priprava suspenzij, disperzij in emulzij
  • cepitev polimernih verig z visoko molekulsko maso
  • razgradnja organskih substanc, ki je ali radikalska ali pirolitična

Frekvenca: 279 kHz/817 kHz

V = 500 mL


 


Tekočinska kromatografija (LC) je postopek ločevanja snovi na osnovi porazdelitve med trdno stacionarno fazo in tekočo mobilno fazo.  Poznamo dve vrsti LC: klasično in tekočinska kromatografija visoke ločljivosti (HPLC).

Klasična LC uporablja visoke kolone, dolžine do 50 cm, napolnjene s poroznim materialom, a mobilna faza prehaja gravitacijsko, pa je zato mali pretok in metoda ni posebej učinkovita.

HPLC je moderna  analitska tehnika, kjer se mobilna faza dovaja s pomočjo črpalke. Vzorec se injicira ročno ali z avtomatskim injektorjem. Kolone za HPLC so ponjene s  silikatnim ali polimernim materialom. Poznamo več vrst detektorjev za HPLC. Največ se uporablja UV-VIS detektor, pa tudi fotodiodni, fluorescentni, elekrokemijski itd.


Uporaba:

  • za selektivno določevanje vsebnosti aktivnih komponent
  • za določevanje neželenih sorodnih spojin

Način uporabe:

  • pomembna je pravilna izbira stacionarne in mobilne faze,
  • pri tem je potrebno paziti, da ne doziramo preveč koncentriranih vzorcev,
  • pri pripravi vzorca je najbolje, če se vzorec topi v mobilni fazi.

 


Plinska kromatografija (GC) je metoda ločevanja in detekcije hlapnih organskih spojin in nekaterih anorganskih plinov iz zmesi. Pri GC pride do porazdelitve  plinskega vzorca med inertnim plinom kot mobilno fazo in tekočo ali trdno stacionarno fazo.

Pri plinskem kromatografu se kot mobilna faza (nosilni plin) najpogosteje uporabljajo helij, dušik, vodik … Izbira nosilnega plina je odvisna od vzorca in detektorja, največ se uporablja helij.

Vzorec injiciramo v GC (ročno ali avtomatsko), nosilni plin  ga odnese s sabo v kolono. Kolone za GC so večinoma kapilarne kolone zaradi večje učinkovitosti ločevanja. Notranje stene kapilarne kolone so prevlečene s trdnim poroznim materialom ali viskozno tekočino.

Pri GC se uporablja več vrst detektorjev, izbira je odvisna od komponente, katero analiziramo. Tako poznamo: FID – plamensko ionizacijski detektor (flame ionization detektor), TCD – toplotno prevodni detektor (thermal conductivity detector), TID – termoionski detektor oz. NPD (thermoionic detector oz. Nitrogen-Phosphor. detector), ECD – detektor na zajetje elektronov (electron capture detector). Ostali detektorji: atomic emission detector, flame photometric detector, photoionization detector.

APLIKACIJE GC

  • kvalitativna analiza (omejitve); retencijski čas oziroma volumen; čistost
  • spojin
  • kvantitativna analiza (površine oziroma višine trakov oziroma vrhov)

KOMBINACIJE GC S SPEKTROSKOPSKIMI METODAMI

  • možnost identifikacije spojin (kvalitativna analiza)
  • zbiranje vzorcev – analiza NMR, IR, MS
  • “direktne kombinacije”: GC-MS in GC-IR

 


Motnost vode je pokazatelj prisotnosti delcev, velikosti od 1 nm do 1 mm. Delce tvorijo anorganske in organske snovi ter mikroorganizmi (glineni delci, mulj, koloidni delci, huminske snovi, alge, plankton, bakterije...).

Metoda merjenja motnosti temelji na primerjavi sipanja svetlobe pri prehodu skozi vzorec vode in skozi standardno suspenzijo z znano motnostjo.

Motnost izražamo v nefelometrični turbidimetrični enoti (NTU, nephelometric turbidity unit).


 


Osnovni princip merjenja temelji na spremembi barve (kolorimetrija). Ko vzorcu vode dodamo specifični reagent, se voda obarva sorazmerno z vsebnostjo vodikovega peroksida v vzorcu. Fotometer izmeri to obarvanost. Ko svetlobni žarek prehaja skozi vzorec, le-ta absorbira del energije svetlobe pri določeni valovni dolžini. Fotometer ovrednoti to kot obarvanost oz. absorbanco. Iz tega izračuna koncentracijo peroksida v vzorcu. Vodikov peroksid se obarva značilno rumeno/oranžno  v kislem mediju. Če so vzorci alkalni, jih moramo nakisati. Če je vzorec mote ali vsebuje lebdeče delce, ga moramo centrifugirati ali prefiltrirati, ker bi nam motilo meritev.

Instrument: tri valovne dolžine, avtomatska izbira valovnih dolžin, kolorimeter z direktnim odčitavanjem

Izvor svetlobe: LED, interferenčni filtri (IF) in fotosenzor v prostoru s celico.

Specifikacija val. dolžin za IF: 430 nm = 5 nm, 530 nm = 5 nm, 560 nm = 5 nm


 


Postopek merjenja je standardiziran postopek, ki ga izvajamo po standardu ISO 1133 ali D 1238. MFI (melting flow indeks) ali čas tečenja, je tisti čas, ki je potreben, da določena količina polimera v gramih steče v času 10 minut skozi standardno določeno šobo viskozimetra. Sam čas tečenja je odvisen od vrste polimerov. Enota je g/10 min. Gostota je odvisna od molekulske mase in fizikalne strukture polimera. Gostoto podajamo z maso na volumsko maso. Enota je g/cm3.

Viskoznost je notranji upor delcev polimera za nastanek tekočine. Merimo jo z viskozimetrom, enota pa je Pa s (Pascal sekunda). Večja kot je viskoznost, manj polimera steče in trenje med snovmi je večje.


 


Tališče je ena od osnovnih fizikalnih konstant za identifikacijo trdnih organskih substanc. je tudi kriterij za čistost saj se čiste spojine stale v območju ene stopinje. Temperatura tališča je tista temperature, pri kateri preide trdna snov v bistro tekočino oz. pri kateri se polimer stali. Taljenje je fazni prehod iz kristalinega stanja v tekoče. Polimerni materiali so sestavljeni iz kristalov različnih velikosti in iz nepopolnih kristalov. Zato taljenje polimerov poteka v širšem temperaturnem intervalu v nasprotju z nizkomolekularnimi snovmi, ki se stalijo pri določeni temperaturi.

Določanje temperature tališča z opazovanjem snovi pod mikroskopom ima mnoge prednosti saj lahko opazujemo:

  • pojave pred taljenjem: sublimacija, spremembe na kristalih,
  • pojave taljenja na posameznih kristalih
  • pojave pri ohlajevanju.

Taljenje opazujemo tako, da segrevamo snov toliko časa, da se vsa snov stali ali pa segrevanje mizice prekinemo, ko opazimo prve začetke taljenja. Torej opazujemo taljenje v ti. ''ravnovesju med tekočo in trdno fazo''. V večjih kapljah opazimo ostanke kristalov, ki prično rasti. Odčitamo temperaturo, ko obstojata talina in kristali.


 


Rotavapor (vakuumski izparilnik) uporabljamo za odparevanje topil iz raztopin organskih substanc pri znižanem tlaku oz. temperaturi. Tako najlažje odparimo etil acetat in n-heksan. Pri topilih z višjim vreliščem, npr. Dimetilformamid (DMF, 153 °C), ali dimetil sulfoksid (DMSO, 189 °C), lahko prav tako odparimo, če imamo zadosten podtlak (DMF in DMSO bosta zavrela pri 50 °C, če tlak znižamo z 1 bar na 6.6 mbar).

Rotiranje bučke s substanco in topilom ima dve prednosti v primerjavi s klasično destilacijo:

  • povečanje površine tekočinske plasti poveča hitrost izparevanja.
  • preprečevanje tvorbe mehurčkov in s tem enakomerno porazdelitev tekočine po steni bučke.

Rotavapor je opremljen s kondenzorjem in pastjo za hlape topila.


 


Kako deluje

Sprednja stran aparature (kabinet) je zaprta z rolo zapiralo, ki je premična levo-desno kar je odvisno od vloženega predmeta za opazovanje.  Posebni stekleni filter na opazovalnem okencu varuje oči pred UV svetlobo.

Pravilna razdalja med žarnico, predmetom opazovanja in očmi daje dobro vidljivost in pravilno vrednotenje rezultatov.

Laboratorij, ki opravlja TLC kromatografijo, ne more biti brez UV kabineta. Za opazovanje TLC kromatogramov sta na razpolago dve valovni dolžini UV svetlobe:

Dolgovalovna UV svetloba pri 366 nm: 

  • Pri dolgovalovni UV svetlobi substance, ki so vzbujene do fluorescence, vidimo kot ostre jasne lise, pogosto različno obarvane, na temnem ozadju. Občutljivost detekcije pri tej metodi se povečuje z intenzivnostjo UV svetlobe – več vidne svetlobe je eliminirane.

Kratkovalovna UV svetloba pri 254 nm:

  • Pod 254 nm UV absorbirajoče substance na tej valovni dolžini postanejo vidne, TLC podlaga vsebuje fluorescentni indikator, F254. Substance so vidne kot temne lise na svetlem ozadju. 

 


  • Temperaturno področje T (ambient) +5° C ÷ 200 °C
  • Enostaven mikroprocesorski krmilnik z LCD display-em
  • Možnost nastavitve 10 različnih avtomatskih programov in možnost ročnega upravljanja
  • Izbor možnih temperaturnih "stopnic" v vsakem programu od 1 do 10
  • Zakasnitev delovanja vakuum črpalke (možno nastaviti najprej predgrevanje in nato vakuumiranje ali pa obratno, najprej vakuumiranje in nato segrevanje)
  • Zakasnitev starta delovanja (zagon ob uri in datumu)
  • Prikaz temperature preizkušanca
  • Analogni prikaz vakuuma
  • Ločljivost prikaza in nastavitve temperature: 0.1 °C
  • Stabilnost temperature  ± 0.1 °C
  • Meni za enostavno kalibracijo temperature
  • RS 232 komunikacijski port ( tiskalnik ali PC)
  • Igličasti ventil za vpust inertnega plina (prepihovanje ali vpust plina na koncu postopka)
  • Dodatni rezervni priključek NW-40 (za kalibracije)
  • Opazovalno steklo z dodatnim zaščitnim steklom
  • Varnostni termostat
  • Dvostopenjsko silikonsko tesnilo
  • Notranje ohišje izdelano iz nerjavečih materialov kvalitete AISI 304 (opcijsko AISI 316) 
  • Zunanjost izdelana iz aluminizirane pločevine, prašno barvana RAL 7035  (opcijsko AISI 304) 
  • Prikaz temperature polic  (SC oznaka na koncu tipa)
  • Ogrevani polici  (SC oznaka na koncu tipa)
  •  Regulacija in digitalni prikaz vakuuma (SC oznaka na koncu tipa)


  • Temperaturno področje +5°C ÷ 95 °C ali -40… 100 °C ali -40….180°C ali  -75°C….180°C
  • Prisilna cirkulacija zraka z ventilatorjem
  • Inovativen sistem za zagotavljanje homogenega in stabilnega temperaturnega in Rh polja po celotnem delovnem razponu temperature.
  • Kontrola procesa preko uporabniku prijaznega krmilnika z LCD displayem s programabilnimi funkcijami (10 programov, 10 stopnic, cikliranje, kontrolirani prehodi-strmine,….)
  • PID regulacija temperature in relativne vlage.
  • Sistem regulacije temperature po principu točke rosišča  “dew-point”
  • Vizualni in akustični alarm v primeru napake
  • Resolucija nastavitve in prikaza temperature 0.1 °C
  • Resolucija nastavitve in prikaza relativna vlage 1%C
  • Sistem dvojnega varovanja proti previsoki temperaturi
  • Onemogočenje delovanja grelcev ko je temperatura 5 °C nad nastavljeno temperaturo
  • Mehanski varnostni termostat
  • Notranje ohišje izdelano iz nerjavečih materialov kvalitete AISI 304
  • Zunanjost izdelana iz aluminizirane pločevine, prašno barvana RAL 7035
  • Dve nerjavni mrežni polici
  • Meni za kalibracijo temperature in relativne vlage
  • Velika izbira opcijske opreme